Občutki strahu ob nevarnosti v nas prebudijo biološki odziv (boj, beg ali zamrznitev), kot
tudi psihološki odziv, ki je povezan z vzgojo, in sicer ali je/ni v družini dovoljeno govoriti,
izražati strah, kateri strah ima vrednost (strah pred smrtjo, lakoto) in kateremu se ne da
vrednosti (strah sošolca, matematike), katere mehanizme uporablja družina, da se izrazi
(pogovor, tolažba) ali potlači strah (ignoranca, kaznovanje, posmeh). Prenos vzorca ravnanja
ob občutkih strahu na potomce poteka na nezavedni, subtilni ravni.
Primer prenosa vzorca
Odrasla oseba ima v današnjem življenju izjemne težave z nastopom v javnosti, ki so del
njene službe. Pred občinstvom doživlja občutke zamrznitve, telo je v stanju paralize, ne
zmore povezano predstaviti vsebine, strah jo je, da jo bodo drugi napadli, zato bi iz te
situacije najraje pobegnila.
Če poskušamo razumeti njen travmatski odziv na nastop iz družinskega konteksta spoznamo,
da v njenem življenju ni bilo nikoli prostora za izražanje in učenja ravnanjem s strahom. Ko je
kot otrok začela izražati strah, sta njena starša prišla v stik z lastnim potlačenim strahom ter
ob tem začutila paralizo v telesu, zato se nista zmogla uglasiti na njeno potrebo in ji
zagotoviti občutek varnosti, ampak sta njeno potrebo ignorirala. To je v njej še bolj povečalo
občutke strahu, ki so tudi njo iz potrebe po preživetju vodili v potlačitev strahu. Kot starša sta
bila vzgojena v tiha, podložna človeka, ki nista smela izražati svojih čustev, niti se ne
izpostavljati v javnosti s svojim mnenjem.
Prihajala sta namreč iz družin, ki so se v drugi svetovni vojni soočale z dolgotrajnim
preživetvenim strahom (življenje v koncentracijskem taborišču, dolgotrajna lakota, smrti in
napadi družine), ki ga je bilo zavoljo preživetja potrebno potlačiti. Biti tih, neopazen, ne
izražati svojega mnenja, je bil način preživetja v vojnem in povojnem času. Ne izražati strahu
in s tem pokazati šibkost je bil ravno tako način preživetja, ki sta ga dedek in babica
nezavedno prenesla na njene starše in njeni starši na njo. Danes se ta oseba sooča z občutki
paralize v situacijah, ki niso preživetvene, le da ima njen živčni sistem oblikovan drugačen
zapis.
Družinski vzorec ujetosti v odzivu na občutke strahu, nemoči s paralizo ter odnos do izražanja
lastnega mnenja se je tako nezavedno prenašal preko vzgoje preko več generacij. Kot
dokazujejo zadnje nevroznanstvene raziskave pride v izjemno stresnih situacijah tudi do
sprememb genetskega zapisa.
Zavedanje širšega družinskega konteksta vzorca potlačevanja strahu nam daje možnost
notranje biološke in psihološke osvoboditve ter omogoča, da potlačenega strahu ne
prenašamo na naslednje potomce. Kako danes ravnamo s strahom, bo namreč vplivalo na
naslednje generacije.
Gombač, S. (2018). Potlačen strah nezavedno prenašamo na potomce, MedOverNet