Pripravile: Gombač, S., Potočnik, J., Paš, M., Trobentar, T.
Povzetek:
Brainspotting je izredno močna, usmerjena psihoterapevtska metoda, ki s svojim delovanjem
omogoča prepoznavo, predelavo in sprostitev globinskih nevrofizioloških izvorov travme,
disociacije ter širokega spektra psiholoških in telesnih simptomov. S pomočjo ustreznega
očesnega položaja omogoča dostop do travmatskih vsebin v subkortikalnih predelih
možganov. Metodo je leta 2003 odkril dr. David Grand. V preglednjem članku avtorice
predstavijo bistvene značilnosti brainspottinga, njegovo odkritje, razvoj in razširjenost
metode, temelje brainspottinga v povezavi z nevroznanostjo, načine iskanja ustreznega
očesnega položaja, potek brainspotting terapije, fenomenologijo in področja delovanja
metode. Članek navaja povzetke predhodnih raziskav o značilnostih in učinkovitosti metode,
objavljenih v strokovni literaturi.
Abstract:
1 Sabina Gombač, BA Social Pedagog, Integrative Psychotherapist, Brainspotting Therapist,
Brainspotting Supervisor, univ. dipl. soc. ped., integrativna psihoterapevtka, brainspotting terapevtka,
brainspotting supervizorka, info@sabina-psihoterapija.si
Mina Paš, MD, Integrative Psychotherapist, Brainspotting Therapist, Brainspotting Supervisor,
dr.med., Integrativna psihoterapevtka, brainspotting terapevtka, brainspotting supervizorka,
mina@rabbitholeinstitute.org
Jana Potočnik, BA Communication Sciences, Integrative Psychotherapist, Brainspotting Therapist,
Brainspotting Supervisor, univ. dipl. kom., integrativna psihoterapevtka, brainspotting terapevtka,
brainspotting supervizorka, psihoterapija@janapotocnik.si
Tamara Trobentar, PhD in Psychology, Integrative Psychotherapist, Brainspotting Therapist,
Brainspotting Supervisor, doktorica psihologije, integrativna psihoterapevtka, brainspotting
terapevtka, brainspotting supervizorka, tamara.trobentar@institutsatori.si
2
Brainspotting is a powerful, focused treatment method that works by identifying, processing
and releasing core neurophysiological sources of trauma, dissociation and a variety of other
challenging symptoms. Brainspotting locates points in the client’s visual field that help to
access unprocessed trauma in the subcortical brain. Brainspotting was discovered in 2003 by
David Grand. In this overview article, the authors define main characteristics of the method,
it’s discovery, development and professional recognition. The neuroscientific foundations,
methods of locating relevant eye positions, procedure of brainspotting therapy, it’s
phenomenology and areas of application are also examined. This article summarizes previous
published research on the main characteristics and efficacy of the method.
Ključne besede: brainspotting, travma, subkorteks, predelava travme, raziskave
Key words: brainspotting, trauma, subcortex, trauma processing, research
1. KAJ JE BRAINSPOTTING
Brainspotting je novejša, izredno močna, usmerjena psihoterapevtska metoda, ki omogoča
prepoznavo, predelavo in sprostitev globinskih nevrofizioloških izvorov travme, disociacije
ter širokega spektra psiholoških in telesnih simptomov (What Is Brainspotting?, b.d.). Metoda
odpira neposreden dostop do globljih, subkortikalnih predelov v možganih, kjer so shranjene
nepredelane travmatske izkušnje in simptomi, ki so izven dosega zavestnega uma in jezikovne
zmožnosti. Klasična pogovorna terapija doseže zavestne, miselne procese v možganih
oziroma neokorteks, a ima omejen dostop do globljih predelov v možganih (Grand, 2017).
Cilj brainspottinga je zaobiti neokorteks in seči globlje. Brainspotting je psihoterapevtski
pristop, ki uporablja vidno polje, da določi ustrezen položaj oči (ali »brainspot«), točko
pogleda, v kateri klient čuti močan telesni ali čustveni odziv. Predpostavka brainspottinga je,
3
da ustrezen očesni položaj sovpada z globljim predelom v možganih, kjer je shranjena
informacija o travmi ter drugi psihološki in telesni simptomi (Grand, 2009). Z ustreznim
očesnim položajem usmerjeno in natančno dostopamo do teh predelov in tako predelamo
problem na način, ki zgolj s pogovorom ni mogoč.
Brainspotting integrira spoznanja relacijske psihoterapije, telesne psihoterapije in je usklajen s
spoznanji najnovejših raziskav o delovanju možganov (Grand, 2015). S svojim delovanjem
aktivira in pospešuje naravno sposobnost organizma za samozdravljenje in možganom
omogoči, da psihološke težave ozdravijo na način, ki se odvija tudi pri zdravljenju fizičnih
ran. Uporablja se znotraj varnega in uglašenega psihoterapevtskega odnosa. Kot terapevtsko
sredstvo ga je mogoče integrirati v številne psihoterapevtske pristope. Metoda je učinkovita
tudi za krepitev notranjih virov moči, za razvoj kreativnosti in notranjih potencialov (What Is
Brainspotting?, b.d.).
2. ODKRITJE BRAINSPOTTINGA, RAZVOJ IN RAZŠIRJENOST METODE
Metodo je leta 2003 odkril dr. David Grand pri delu s 16-letno umetnostno drsalko. Grand je
bil takrat že izkušen psihoterapevt, učitelj in supervizor v privatni praksi v New Yorku.
Talentirana in predana vrhunska športnica je v psihoterapevtski proces vstopila zaradi težav z
nastopanjem na tekmovanjih višjega nivoja, na katerih zaradi tesnobe in simptomov
disociacije ni dosegala pričakovanih rezultatov. Grand je pri delu s klientko uporabljal
integracijo relacijske terapije, metode EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z
očesnim gibanjem; angl. Eye Movement Desensitization and Reprocessing;) in somatskega
doživljanja (angl. Somatic Experiencing). H klientkinim težavam na nastopih so prispevale
številne travmatske izkušnje znotraj primarne družine ter dolga zgodovina športnih poškodb,
neuspehov in ponižanj. Terapija je bila večinoma uspešna, a klientka po letu terapevtskega
dela še vedno ni uspela izvesti trojnega zasuka (angl. triple loop), skoka, ki med umetnostnimi
4
drsalci ne velja za najtežjega in je obvezni del vsakega tekmovalnega programa (Grand,
2009).
Da bi ozdravila blokado pri skoku, je Grand klientko vodil, da si je v počasnem posnetku
predstavljala, kako izvede skok, začutila občutke v telesu in posnetek zamrznila v trenutku, ko
se ji je skok ponesrečil. Nato je z očmi sledila njegovim prstom, ki jih je zelo počasi premikal
naprej in nazaj po njenem vidnem polju. Na določeni točki so njene oči začele močno drhteti
in nato otrpnile. Presenečen nad odzivom v njenih očeh je Grand roko nagonsko zadržal na
mestu, kjer je opazil močno reakcijo, dekle pa je nepremično strmelo v njegov prst. Na
površje je privrel nenavadno močan in intenziven tok travmatskih spominov. Privrela je vrsta
novih bolečih spominov, ki kljub letu intenzivnega terapevtskega dela še niso prišli na dan. Še
bolj presenetljivo pa je bilo, da se je precejšnje število klientkinih »že predelanih« travm
ponovno odprlo, klientka pa jih je tokrat procesirala globlje in bolj intenzivno. Po desetih
minutah intenzivnega predelovanja, se je proces upočasnil in zaključil, klientkine oči so se
sprostile. Začutila je močno olajšanje. Naslednje jutro je klientka navdušeno poročala, da je
brez težav izpeljala brezhiben trojni zasuk. Težave s skokom, ki so bile posledica
nepredelanih travmatskih spominov, se tudi pozneje niso več ponovile (Grand, 2009).
Osupljiva sprememba v vedenju klientke je pritegnila Grandovo pozornost. Imel je občutek,
da je naletel na nekaj pomembnega, zato je začel iskati refleksne odzive tudi pri ostalih
klientih. Ko je zaznal kakršenkoli refleks, je na tem mestu vidnega polja prst ustavil in klienta
povabil, naj pogled obdrži točno na tej točki. Ponovno je opazil, da je bil tako proces hitrejši
in globlji, hkrati pa so tudi klienti poročali o drugačnem, globljem in močnejšem doživljaju
procesa. Številni Grandovi klienti so bili terapevti, ki so metodo preizkusili tudi s svojimi
klienti in poročali o podobnih rezultatih. Na osnovi lastnih ugotovitev in povratnih informacij
drugih terapevtov je Grand v nekaj mesecih dognal, da je naletel na novo, močnejšo in bolj
učinkovito metodo ter morda novo paradigmo. Zaradi spoznanja, da pogled v ustrezno točko
5
v vidnem polju očitno odpira dostop do področja v možganih, kjer je shranjena informacija o
travmi, je metodo poimenoval brainspotting (Grand, 2009).
Grand je po odkritju brainspottinga nadaljeval z razvojem in raziskovanjem metode ter odkril
številne načine, kako poiskati ustrezno očesno pozicijo v vidnem polju. O uporabi metode in
najnovejših spoznanjih predelave travme izobražuje terapevte po celem svetu. Dandanes
brainspotting v svoje delo integrira več kot 13.000 terapevtov (Grand, 2015).
3. NEVROZNANOST IN BRAINSPOTTING
Metoda brainspotting sloni na pomembnih spoznanjih o delovanju možganov in medsebojni
povezanosti med telesom in možgani. Izhaja iz naslednje pomembne predpostavke: kar je v
telesu, je v možganih in kar je v možganih, je v telesu (Grand, 2015).
Možgani in telo so preko živčnega sistema povezani v enovito celoto. Možgani imajo
sposobnost opazovanja telesa in samih sebe, zaznavanja in reševanja težav znotraj sistema,
tako na fizičnem kot psihičnem nivoju. Ko se v telesu odvija izjemno intenzivna,
preplavljajoča, tako imenovana travmatska izkušnja, možgani zaznajo težavo, vendar je ne
zmorejo predelati in integrirati v celoten živčni sistem. V želji po preživetju in ponovni
vzpostavitvi ravnovesja v celotnem živčnem sistemu, to izkušnjo potisnejo v globlje,
nezavedne, subkortikalne predele v možganih (v nadaljevanju subkorteks). Nezaključena
travmatska izkušnja ostaja zamrznjena v našem živčnem sistemu kot somatski spomin v telesu
in kot zamrznjena emocionalna in fiziološka kapsula v subkorteksu. V kapsuli so shranjeni vsi
občutki, senzacije, spomini na ta dogodek. V možganih je ta dogodek še vedno prisoten in
vsakič, ko nas nezavedno nekaj v okolici ali v nas spomni nanj, subkortikalni predeli v
možganih aktivirajo potrebo po zaščiti pred ponovnim doživljanjem bolečega spomina
(Grand, 2015).
6
Posamezniki, ki se odločijo za vstop v psihoterapevtski proces, najpogosteje prihajajo zaradi
težav, ki se nahajajo v subkorteksu in se odražajo skozi nezmožnost samoregulacije notranjih
stanj, kot so tesnoba, panika, nočne more, hipnih spominov na pretekli travmatski dogodek
flashbackipd. Zato je za uspešno zdravljenje posameznikovih težav pomembno dostopati
do subkortikalnega dela možganov, kjer je shranjen nezaključen travmatski spomin. Ker
subkorteks ni neposredno jezikovno in miselno dostopen, imajo terapije, ki slonijo zgolj na
pogovoru omejen dostop do tega predela v možganih. Pomembno je namreč zavedanje, da
ima neokorteks omejen dostop in omejene sposobnosti regulacije subkorteksa ter da
informacije bistveno intenzivneje potekajo iz subkorteksa v neokorteks kot obratno (Grand,
2015).
Metoda brainspotting je močno orodje, ki s svojim delovanjem omogoča dostop do
subkortikalnega predela v možganih, kjer je shranjena neintegrirana travmatska izkušnja in s
tem možnost zdravljenja zamrznjenih emocionalnih in fizioloških kapsul. V letu 2012 je bila
izpeljana raziskava, ki sta jo izvedla nevroznanstvenik Frank Corrigan in utemeljitelj metode
David Grant. Potrdila sta hipotezo, da metoda brainspotting s svojim delovanjem dostopa do
neokorteksa, še posebej do desne hemisfere, ter do limbičnega sistema in možganskega debla.
Zato torej pravimo, da je brainspotting fiziološki proces s psihološkimi posledicami (Grand,
2015).
4. »BRAINSPOT«
Brainspotting temelji na naravnem fenomenu povezanosti med smerjo našega pogleda in
našimi občutki (Grand, 2013). Če na primer razmišljamo o problemu, ki nas obremenjuje in
pogled usmerimo levo, desno, gor ali dol, lahko opazimo, da v določeni točki čutimo večji
nemir kot v neki drugi točki.
7
Hipoteza brainspottinga pravi, da je »brainspot« aktivacija travmatskih in čustveno nabitih
vsebin v subkortikalnih predelih možganov kot odziv na usmerjeno aktivacijo in ustrezen
očesni položaj. Brainspot ni le ena točka, temveč mreža aktivacije v možganih. Dostop do
»brainspot-a« omogočimo z ustreznim očesnim položajem. Pri tem ne gre za poljubni ali
naključni očesni položaj, temveč za specifični očesni položaj, kjer se zgodi nekaj
pomenljivega. »Brainspot« je videti kot psihološka kapsula, v kateri je shranjena travmatična
čustvena izkušnja v obliki spomina (Grand, 2015).
5. NAČINI ISKANJA USTREZNEGA OČESNEGA POLOŽAJA
Ustrezen očesni položaj poiščemo z zunanjim opazovanjem refleksnih odzivov, ki ga je
Grand (2013) poimenoval »zunanje okno« (angl. Outside Window Brainspotting), in
zaznanim občutkom klienta (angl. »felt sense«), poimenovanim »notranje okno« (angl. Inside
Window Brainspotting).
Pri zunanjem oknu terapevt od zunaj opazuje klientove oči, obraz in telo ter išče najmočnejše
refleksne odzive. Pri tem si pomaga s kazalnikom (pointerjem), s katerim v vodoravni liniji
počasi drsi preko klientovega vidnega polja na višini oči. Refleksni odzivi izvirajo iz
možganskega debla in hrbtenjače in so izven klientove zavesti. Terapevt jih poišče brez
klientovega sodelovanja. Klient pogosto ne ve, zakaj se terapevt ustavi na določeni točki, a
nekako čuti, da je prava. Refleksni odzivi so številni: mežikanje, drhtenje v očeh, oči
zamrznejo, obrazni tiki, gubanje čela, dviganje obrvi, glasen vdih zraka, grizenje ustnic,
požiranje, kašljanje, kihanje, premikanje glave, prikimavanje, premikanje telesa. Ko je
»brainspot« stimuliran, globoki možgani terapevtu refleksno signalizirajo, da so našli
pomembno področje, kamor naj usmeri proces predelave (Grand, 2013; 2015).
Pri notranjem oknu terapevt in klient sodelujeta pri lociranju ustrezne točke pogleda s
pomočjo klientovega zaznanega občutka. Terapevt uporablja pointer, klient pa pogled ustavi
8
na točki, kjer čuti najmočnejšo stopnjo telesnega in čustvenega vznemirjenja (Grand, 2013;
2015).
Tretjo obliko določitve ustrezne očesne pozicije je Grand odkril po nekaj letih izvajanja
brainspotting-a. Opazil je, da klienti spontano strmijo v določeno točko v vidnem polju,
medtem ko govorijo ali razmišljajo o čustveno nabiti temi. Videti je bilo kot bi dejansko
govorili s to točko, ne da bi se tega zavedali. Spontano strmenje je oblika brainspottinga, pri
kateri klient izbere točko pogleda intuitivno in nezavedno (Grand, 2013; 2015).
6. POTEK BRAINSPOTTING TERAPIJE
Brainspotting terapija vključuje vzpostavitev stanja »usmerjene aktivacije« klienta, ustrezen
očesni položaj in »usmerjeno čuječnost«.
Grand (2009; 2013) je razvil preprost način, s katerim klient na začetku terapije doseže stanje
»usmerjene aktivacije«. Klient najprej izbere temo, na kateri želi delati. Za delovanje procesa
je pomembno, da klient med pripovedovanjem o izbrani temi čuti določeno stopnjo
vznemirjenosti, čemur v brainspotting terapiji rečemo aktivacija. Če klient še ni aktiviran
glede izbrane teme, ga terapevt vodi, da se usmeri navznoter in doseže stanje aktivacije. Nato
klient numerično oceni stopnjo aktivacije z lestvico SUD (subjektivna enota vznemirjenosti;
angl. Subjective Units of Dusturbance), prevzeto iz metode EMDR. Lestvica meri stopnjo
nemira (aktivacije), ki gre od nič, kar pomeni nevtralno stanje brez aktivacije, do deset, kar
pomeni največjo stopnjo aktivacije. Uporaba lestvice SUD ni učinkovita le pri oceni
klientovega začetnega stanja, temveč tudi pri sledenju napredka skozi proces terapije. Cilj
terapije je, v najboljšem primeru, doseganje najnižje stopnje, ki kaže na klientovo občutje
popolne rešitve problema. Nato terapevt klienta vodi, da pozornost usmeri na svoje telo in
občutke v njem ter ga povpraša o mestu aktivacije. Ne povprašuje o kognicijah, prepričanjih
in čustvih, da se klient lažje prepusti občutenju polja telesa-možganov, in se obrne stran od
9
analize, misli in jezika. Telesno aktivacijo najpogosteje čutimo kot napetost, bolečino ali
stiskanje v glavi, grlu, prsnem košu, srcu, trebuhu ali hrbtu. Stanje »usmerjene aktivacije«
sproži primerno vzdraženost možganov, ki v naslednjem koraku omogoča določitev ustrezne
točke pogleda v vidnem polju, na kateri klient zadrži svoj pogled.
Ko določi ustrezen očesni položaj, terapevt klienta vodi, da čuječe opazuje svoj notranji
proces, kamorkoli gre. Klienta spodbudi, da je do svojega notranjega procesa radoveden,
odprt in sočuten ter brez pričakovanj. To obliko procesiranja imenujemo »usmerjena
čuječnost«, pri čemer gre za čuječnost osebe, ki je okoli izbrane teme aktivirana na številnih
nivojih. Usmerja zavestne, miselne, opazujoče možgane, da sledijo aktivnosti subkorteksa.
Pogosto se ob tem pojavi neka slika, spomin, misel, novo občutje ali le telesni občutki, ki se
stalno premikajo od enega dela telesa do drugega. Prisotnost in uglašenost terapevta ter stanje
sočutnega opazovalca klientu pomagata, da boleče občutke predela in se jih tako osvobodi.
Na ta način smo priča, kako možgani zdravijo sami sebe (Grand, 2013).
Na koncu terapije se vrnemo na izhodiščno temo, ki jo je klient izbral, in ponovno ocenimo
stopnjo SUD. Stopnja SUD običajno pade. A tudi če ne pride do kvantitativne spremembe,
lahko opazimo kvalitativni premik v doživljanju. Proces samozdravljenja se nadaljuje tudi še
po zaključku terapije. Do izboljšanja simptomatike pride tudi po tem, ko je terapija že
zaključena (Andregg, 2015).
7. FENOMENOLOGIJA METODE BRAINSPOTTING
7.1. DVOJNA UGLAŠENOST
Brainspotting je model dvojne uglašenosti in sicer uglašenosti v odnosu in nevrobiološke
uglašenosti (Grand, 2015).
10
Polna prisotnost terapevta in uglašenost na klienta in njegov notranji svet je ključna za
vzpostavitev občutka varnosti v klientu, ki mu omogoča prostor za raziskovanje njegovega
notranjega sveta. Terapevt pa je lahko polno prisoten in uglašen le, če ni moten s strani
lastnega notranjega procesa, zato je izjemno pomembno, da skrbi za predelavo lastnih
travmatskih izkušenj (Grand, 2015; 2019).
Ko se klient počuti dovolj varnega v terapevtskem odnosu in je pripravljen za stik z bolečo
izkušnjo, je čas za nevrobiološko uglašenost, znotraj katere vzpostavitev kontakta s telesnim
spominom in izbrana očesna pozicija omogočita vzpostavitev kontakta z zamrznjenim
travmatskim spominom v globljih delih možganov. Tako oblikovan okvir tudi možganom
omogoči jasno osredotočenje, saj so nevronske mreže med seboj močno prepletene (Grand,
2015; 2019).
Dvojna uglašenost je močno orodje, ki omogoča, da klientovo procesiranje zamrznjene
travmatske kapsule poteka v coni optimalnega vzburjenja. Na tak način poteka zdravljenje
znotraj posameznika, kar pripomore k večjemu zaupanju do lastnega notranjega sveta in
zmožnostjo lastne regulacije izven terapevtske seanse (Grand, 2017; 2019).
7.2. PRINCIP NEGOTOVOSTI
Princip negotovosti izhaja iz predpostavke, da je človeško bitje najbolj kompleksna stvaritev
na planetu, da je delovanje možganov večplastno in izjemno zapleteno, ter da je vsak
posameznik in njegova izkušnja edinstvena (Salvador, 2019).
Zavedanje, da opazovalec vpliva na opazovano, vabi brainspotting terapevta v stanje »vem,
da nič ne vem«, saj se zaveda unikatnosti posameznikove notranje izkušnje. Uglašen in polno
prisoten terapevt je odprt za klientovo izkušnjo in ji je pripravljen slediti sprejemajoče, preko
vseh teoretičnih konceptov. To terapevta spodbudi, da se osvobodi pričakovanj do sebe in
11
klienta in se postavi v »um začetnika« (Suzuki v Salvador, 2019: 270). Terapevt ima polno
zaupanje v modrost telesa in možganov ter v njihovo sposobnost samozdravljenja (Grand,
2015; Salvador, 2019).
Klienta povabi, da čuječe, neobsojajoče in z radovednostjo opazuje svoj notranji svet
(občutke, čustva, vedenje, misli, itd.) ter si vzame prostor in čas za proces, da gre tja, kamor
mora iti, da se zamrznjena travmatska izkušnja sprosti. Klient je na glavi kometa in terapevt
na repu kometa. Glava kometa predstavlja subkortikalni proces v klientu, ki mu terapevt
uglašeno, prisotno in brez pričakovanj sledi in ga podpira. Procesiranje v subkorteksu je hitro,
globoko, nelinearno in bistveno hitrejše kot v neokorteksu. Terapevt sledi procesu preko
klientove aktivacije v telesu, ki odraža stanje disregulacije v subkorteksu (Grand, 2019).
Terapevt ima lahko številne hipoteze o notranjem procesu klienta, vendar so intervence
minimalne, odprte, usmerjene v ohranjanje osredotočenosti procesa in namenjene izključno
podpori procesa v klientu. Na tak način telesu in možganom omogočimo prostor, da najdejo
blokado znotraj celotnega sistema in jo razrešijo. S tem se v možganih in telesu ponovno
vzpostavi ravnovesje, saj gre celotni sistem iz disregulacije v regulacijo (Grand, 2019;
Salvador, 2019).
7.3. SPOSOBNOST SAMOZDRAVLJENJA
Metoda brainspotting izhaja iz predpostavke, da imajo telo in možgani ob ustrezni podpori
sposobnost samozdravljenja tako fizične kot tudi psihične bolečine. Delovanje celotnega
nevrološkega sistema je usmerjeno v zagotavljanje zdravja in notranjega ravnovesja.
Zamrznjena travmatska izkušnja odraža potrebo telesa in možganov po preživetju in
onemogoča stanje notranjega ravnovesja. Le-ta je shranjena v nevrološkem sistemu
posameznika, zato je pomembno, da predelava poteka znotraj njega. Ustrezno, varno in
podporno okolje omogočajo telesu in možganom, da poiščejo blokado, jo predelajo in
12
osvobodijo. Tu se nato odpre prostor za novo doživljanje sebe, za pomembne spremembe, ki
si jih želimo narediti v življenju, za razvoj kreativnosti in lastnih potencialov (Grand, 2015).
8. PODROČJA DELOVANJA
Brainspotting je učinkovita metoda za zdravljenje številnih čustvenih in somatskih stanj. Še
posebej je učinkovita pri dostopanju in globlji predelavi travmatske izkušnje, ki se v življenju
odraža skozi depresijo, anksioznost in druga psihična stanja. Z metodo brainspotting lahko
poiščemo in okrepimo svoje naravne vire in povečamo odpornost. Lahko jo uporabljamo tudi
za izboljšanje učinkovitosti in kreativnosti (Brainspotting, b.d.).
Brainspotting je učinkovit pri zdravljenju:
– anksioznosti;
– depresije;
– neutemeljenih strahov oz. fobij;
– težav z doživljanjem in izražanjem čustev;
– kronične utrujenosti, izgorelosti;
– psihosomatskih obolenj;
– težav s pozornostjo in koncentracijo;
– jecljanja;
– odvisnosti (še posebej hlepenja);
– težav v medosebnih odnosih;
13
– travmatskih izkušenj zgodnjega otroštva;
– travm, ki so posledica fizičnih bolezni, nesreč, vojne, naravnih katastrof;
– travm, ki so posledica zdravstvenih posegov in zdravljenja;
– transgeneracijskih travm (travm, ki se nezavedno prenašajo skozi generacije);
– športnih travm (Brainspotting, b.d.).
9. RAZISKAVE
V raziskavi o učinkovitosti metod zdravljenja generalizirane anksiozne motnje2 (GAD), ki jo
je izvedel dr. Anderegg, gre za klinično eksperimentalno primerjalno študijo, v kateri so
obravnavane tri terapevtske tehnike za zdravljenje te motnje glede na kontrolno skupino
(GD). Prva tehnika temelji na Kognitivno-vedenjski terapiji (KVT), druga na tehnikah
desensitizacije in ponovne predelave informacij z očesnim gibanjem t.i. EMDR (Eye
movement desensitization and reprocessing) in tretja na tehniki Brainspotting – BSP.
V omenjene tri terapevtske postopke je bilo vključenih 59 pacientov (od tega 65,4% žensk in
34,6% moških starih med 20 in 59 let s povprečno univerzitetno izobrazbo 51%, 27% z nižjo
izobrabo, 10% študentov in 12 % nezaposlenih oseb) z generalizirano aksiozno motnjo,
naključno razporejenih v tri terapevtske skupine. 19 dodatnih pacientov GAD je ostalo v
kontrolni skupini. Skupno število pacientov je 78. Ocenjevanje učinkovitosti omenjenih treh
pristopov je potekalo na podlagi uporabe naslednjih psihometričnih testov: Spielbergerjev
vprašalnik merjejna anksioznosti (State – Trait Anxiety Inventory – STAI), Beckov vprašalnik
2 Generalizirana anksiozna motnja – kot omenjajo študije prevalence, je zelo pogosta motnja, ki po podatkih Svetovne zdravstvene
organizacije (WHO) zajema 7,9% kot ekskluzivno diagnozo in s približno 25% svetovne pojavnosti v zdravstvenih centrih kot ekskluzivno
ali komorbidno diagnozo (DSM-5, 2014).
14
anksioznosti (Beck Anxiety Inventory – BAI) in Test subjektivne enote motnje (Subjective
Units of Disturbance Scale – SUDS).
Raziskava primerjave učinkovitosti teh treh psihoterapevtskih pristopov GAD je temeljila na
12 terapevtskih srečanjih, z enim dodatnim (začetnim) srečanjem (vpeljava v celoten
terapevtski program). Terapije so potekale individualno. Meritve učinkovitosti treh
psihoterapevtskih pristopov so merili: pred terapijo, po terapiji in v fazi spremljanja (follow
up) po šestih mesecih po končani terapiji. Pacienti pred tem postopkom niso bili deležni
nobenega drugega zdravljenja GAD.
Rezultati vseh treh testov tako kažejo klinično pomembno spremembo glede učinkovitosti
zdravljenja te motnje pri večini ljudi in večjo učinkovitost novega pristopa tehnik EMDR in
še posebno metode Brainspotting. Pokaže se, da so terapije, ki temeljijo na ponovni predelavi
z nevrobiološkimi osnovami, učinkovitejše od klasične kognitivno vedenjske terapije
(simptomi se po terapiji izboljšajo; po šestih mesecih klienti ohranijo dosežene rezultate z
rahlim poslabšanjem simptomatike). Med EMDR (rezultati po terapiji boljši kot pri KVT; po
šestih mesecih klienti ohranijo dosežene rezultate) in BSP, glede analize po zdravljenju, ni
pomembne statistične razlike. Ocenjena pa je pomembna razlika metode BSP glede KVT in
EMDR pri nadaljnji psihometrični analizi po šestih mesecih dokončnega zdravljenja. Pri
metodi Brainspotting so rezultati pokazali večje izboljšanje po terapiji kot pri KVT in EMDR.
Po šestih mesecih se rezultati ne le ohranijo, ampak se še izboljšajo. Do izboljšanja
simptomatike pride tudi po tem, ko je terapija že zaključena. Podrobna analiza kliničnih
podatkov kaže, da je pri bolnikih, ki so se zdravili z BSP in v okviru tega pristopa, po
zaključku zdravljenja opaženo globlje napredovanje in nadaljnje izboljšanje zmanjšanja
njihovih simptomov tesnobe. BSP kot nevrobiološko orodje služi boljši prostorski
sposobnosti možganskega skeniranja samega sebe in telesa. Podatki kažejo, da lahko obdela
in osvobodi globlja področja možganov, kar bi lahko razložilo rezultate, dobljene v
15
vprašalniku STAI za spremenljivo tesnobo in pri nadaljnji psihometriji. Zdi se, da zavedanje
telesnih občutkov in občutek samozavedanja omogoča dostop do procesov, ki niso vključeni
le v limbičnem sistemu, ampak omogoča dostop tudi do globljih predelov v naših možganih,
kot je hrbtenjača. Tovrstne na možganih temelječe metode, ki so zelo učinkovite za reševanje
generalizirane anksiozne motnje in ne samo za PTSD, pacientom omogočajo prestrukturiranje
in kontekstualizacijo izkušenj, dokler jih ne zaznajo pozitivno ali nevtralno, kar posamezniku
omogoča asimilacijo in produkcijo prihodnjih prilagodljivih odzivov.
Raziskave kažejo, da je uporaba konvergenčne tehnike kot del metode Brainspotting zelo
učinkovita tudi za zdravljenje paničnih napadov3. V Journal of Behavioural Optometry je bila
l. 2008 objavljena raziskava Zdravljenja paničnega napada z konvergenčno terapijo, kjer je
bila zaznana nepričakovana vizualno-vagusna povezava.
Panični napadi so v življenju današnje družbe pogosti pojavi. Kar 10% zdrave populacije
lahko v določenem letu doživi panični napad. V tej raziskavi je avtor zaznal, da je možno
ublažiti tesnobo panike z izvajanjem omenjene konvergenčne terapije. Ta somatska
intervencija deluje kot vagalni manever in aktivira okulokardni refleks (OCR) z medialno
usmeritvijo. Posledica tega je bradikardija in drugi parasimpatični odzivi.
3 Pri paničnem napadu čustveni stres povzroči prekomerno aktiviranje avtonomnega živčnega sistema. To se kaže s prekomerno
kompenzacijo parasimpatičnega živčnega sistema na močan odziv simpatičnega živčnega sistema, povezanega s stresom. Običajno ne trajajo
več kot približno 30 minut, somatski simptomi pa lahko vključujejo povečan srčni utrip / palpitacijo, ne-kardiološke bolečine v prsih,
tresenje, težave z dihanjem, težave z ali nezmožnost govorjenja, slabost ali razdražljivost želodca in močno znojenje. Inherentni odziv lahko
povzroči tudi začasno izgubo nadzora mehurja v trenutkih skrajnega strahu. Vagalni del te reakcije lahko povzroči omedlevico (kolaps)
zaradi nenadnega padca krvnega tlaka in srčnega utripa. Vagusni živec je glavni vir parasimpatičnega stimuliranja notranjih organov. S
senzornimi parasimpatičnimi vlakni oskrbuje vse organe, razen nadledvičnih žlez, od vratu navzdol do drugega segmenta prečnega debelega
črevesa. Parasimpatična inervacija srca poteka preko vagusnega živca. Pokazalo se je tudi, da kadar se uporabi elektronska stimulacija
vagalnega živca, vagus vpliva na EEG tako v pogostosti kot tudi intenzivnosti. Vagusni živec nadzira tudi nekaj skeletnih mišic. To pomeni,
da je vagusni živec odgovoren za tako raznolike naloge, kot so srčni utrip, peristaltika prebavil, potenje in precejšnje število motoročnih
gibov v ustih, vključno z govorom, in ohranjanjem odprtega grla za dihanje. Vagusni živec dobi tudi nekaj senzacij iz zunanjega ušesa.
Fiziološki odzivi na vagalno stimulacijo so skoraj trenutni in ta vidik vsaj deloma podpira klinična opažanja, o katerih poroča ta raziskava.
Parasimpatična inervacija do srca prihaja iz srčnih vej vagusnih živcev. Vagalna stimulacija upočasni ritem sinusnega vozla srca, hkrati pa
zmanjšuje razdražljivost internodalnih poti. Neto rezultat je upočasnitev srčnega utripa in določeno zmanjšanje moči krčenja srčne mišice.
Zelo močna stimulacija lahko povzroči srčni zastoj za deset sekund ali več.
16
O učinkih vizualne/optične terapije (VT) na centralni živčni sistem poročajo že približno tri
desetletja. Temelječ na raziskavah in izkušnjah s pacenti je Bowan ugotovil, da so
konvergenčne tehnike še posebej učinkovite za posameznike, ki doživljajo anksioznost,
panične napade ali panične simptome. Konvergenčna okrepitev živca je s temi pacienti
konsistentno kazala dobre rezultate.
Okulokardna kovergenčna terapija (OCT4) kot somatski poseg kaže, da povzroči stimulacijo
primarnega parasimpatičnega vagusnega živca, kar ima za posledico bradikardijo 5 . Ta
manever je zanimiva in nova uporaba aktivacije OCR, saj se zdi, da obvladuje simptome
avtonomne hiperaktivnosti. OCR tako ponuja verodostojen mehanizem za zmanjšanje stresa
in z njim povezanimi paničnimi simptomi.
Raziskava klinično kaže, da ima tako uporaba OCT za posledico izboljšanje ne-kardialne6
bolečine v prsih, simptome paničnih napadov ter anksiozne motnje in vagalno posredovanih
težav z želodcem ter za situacijske stiske zaradi dihanja in morda celo za prodromalni stadij
migrene. Zaradi eferentnih vlaken v progastih mišicah žrela in grla lahko OCT celo zdravi
histericus globus, občutek v grlu, ki povzroči težave pri požiranju, ob odsotnosti fizičnega
vzroka. Opaženi odziv na panično motnjo in ne-kardiološko bolečino v prsih je bil hiter in
učinkovit. Tehnika se uporablja minuto ali manj, kadar se čuti kakršnakoli stiska, bodisi v
njeni prodromalni (svarilni) fazi, bodisi med aktivnim napadom. Gre za strogo intervencijsko
tehniko, ki jo je treba uporabiti spontano, v vsakem potrebnem trenutku. Panični napadi in
bolečina so začeli popuščati v 20 do 60 sekundah. Rezultati so trajali od več ur do več dni in
ob nadaljevanju prakse, tedne in mesece. Spremembe vagalnega tona so videne kot dejavnik
4 OCULOCARDIAC CONVERGENCE THERAPY
5 Bradikardija, uravnavanje variabilnosti srčnega utripa in povečana koherenca bitja utripa, so pokazatelji povečanega vagalnega tonusa. To
pomeni, da kažejo na povečano parasimpatično aktivnost.
6 “Ne-kardialna” bolečina v prsnem košu je prisotna pri približno 20-30% bolnikov, ki se pritožujejo nad bolečino v prsih, kateri ob
kateterizaciji srca nimajo nobene ali nepomembne blokade/ovire.
17
nastanka paničnih napadov. Ta tehnika stimulacije vagusa in njegova predhodna hipoteza
temelji na začetnem nizu opazovanj in empiričnih kliničnih aplikacij v omejeni populaciji.
Po vsej verjetnosti bi lahko z uporabo prišlo do kondicioniranja – akumulativnega učinka z
daljšimi in daljšimi refraktornimi obdobji – ker je bilo ugotovljeno, da je odziv vagusnega
živca nekoliko izurljiv. Ta preprost postopek lahko zmanjša stisko tako fizičnih kot čustvenih
dejavnikov.
Brainspotting je tehnika, ki je učinkovita v terapiji travme in posttravmatske stresne motnje
(PTSD). Leta 2014 so Hildebrand, Grand in Stemmler izvedli raziskavo, v kateri so 22
pacientov s PTSDjem zdravili z metodo brainspottinga. Po treh seansah brainspottinga so se
simptomi PTSDja občutno zmanjšali, tako po poročilih terapevtov, kot samoevalvaciji
klientov. Klienti so poročali o zmanjšanem emocionalnem bremenu, ki je bil posledica
zmanjšane negativne kognicije, povezane s travmo. Rezultati študije kažejo, da je
brainspotting učinkovita terapevtska metoda pri zdravljenju PTSDja (Hildebrand, Grand in
Stemmler, 2014).
Isti avtorji so leta 2017 izvedli raziskavo, v kateri so primerjali učinkovitost metode
Brainspotting in EMDR za terapijo PTSDja.V raziskavo je bilo vključenih 76 odraslih, ki so
izkusili travmatski dogodek. Pri 23 izmed njih, so uporabili 3 x 60 minutne seanse EMDRja,
pri 53 pa 3 x 60 minutne seanse brainspottinga. Obe metodi sta pokazali pomembno
izboljšanje PTSD simptomov. V zaključku raziskave so avtorji zapisali, da je brainspotting
učinkovita in uspešna terapevtska metoda za zdravljenje PTSDja (Hildebrand, Grand in
Stemmler, 2017).
Nekatere raziskave se osredotočajo tudi na nevrološko ozadje uspešnosti metode. Corrigan,
Grand in Raju v članku razpravljajo o tem, da travmatska izkušnja ni polno integrirana, če
nekateri vidiki izkušnje niso na voljo. Ponovna povezava z elementi, ki so skriti zavedanju
18
zahteva pozornost na visceralna (telesna) občutja, ki jih vzbudijo fragmenti spomina na
izkušnjo. Avtorji povedo, da se visceralne senzacije in z njimi povezani občutki, ki se
vzbudijo ob spominu na travmatsko izkušnjo prevedejo v višje možganske centre preko starih
in ne novih spinotalamičnih traktov.
Pri brainspottingu in ostalih tehnikah terapije travme, se zdravljenje zgodi, ko je možna polna
orientacija v spominu preko določenih nevronskih poti, ki se povežejo in omogočijo
koherentno talamo-kortikalno procesiranje. Možganski odziv na travmatski spomin se tako
ponastavi in emocionalni odziv na spomin, ki je izkušen v telesu in preko
paleospinotalamičnega trakta prenešen v srednje možgane in talamus, ter preko bazalnih
ganglijev v možgansko skorjo, ni več moteč. To pomeni, da je spomin lahko izkušen brez
stresa in spomin na dogodek tako ni več disforično aktivirajoč na fiziološkem nivoju
(Corrigan, Grand in Raju, 2015).
V literaturi najdemo tudi poročila o uspešnosti uporabe metode brainspottinga pri ljudeh, ki so
izkusili travmatske dogodke, ki so bili nedavno v javnosti zelo odmevni. Ena izmed teh je
tragedija, ki se je zgodila v šoli Sandy Hook, decembra 2012 v ZDA, kjer je prišlo do
streljanja. V poročilu, kjer so opisane metode s katerimi so delali z ljudmi, ki jih je prizadela
tragedija je opisano, da se je brainspotting izkazal kot uspešna metoda za delo s
travmatiziranimi posamezniki. Brainspotting je bil v samem vrhu uspešnosti metod, ki so jih
preko samoevalvacije navedli posamezniki (Newtown-Sandy Hook Community Foundation,
inc. Report on findings from the community survey, September, 2016).
Drug prispevek je študija primera 30 letnega pacienta s PTSDjem, ki je preživel streljanje v
Bataclanu v Parizu, novembra 2015. Študija primera je bila objavljena v reviji Global journal
of health science in tudi v tem primeru se je brainspotting izkazal kot zelo učinkovita metoda
za reprocesiranje travmatske izkušnje. Sedem mesecev po travmatskem dogodku, ob začetku
19
zdravljenja z brainspottingom, je imel pacient jasno izražene simptome PTSDja. Po samo eni
seansi brainspottinga so se simptomi občutno zmanjšali, saj je seansa omogočila procesiranje
travmatskega spomina. Zmanjšanje simptomov je bilo še vedno prisotno 3 mesece po seansi
brainspottinga, vseeno pa ostajajo občasne nočne more, kar nakazuje na potrebo po dodatnih
seansah, s pomočjo katerih bi lahko prišlo do dokončnega reprocesiranja travme (Masson,
Bernoussi in Charlemagne Simplice).
10. LITERATURA
Anderegg, J. (2015). Effective treatments for generalized anxiety disorder (neobjavljeno).
Bowan, M.D. (2008). Treatment of Panic Attack with Vergence Therapy An unexpected
Visual-Vagus Connection. Journal of Behavioural Optometry 19 (6), 155-158.
Corrigan, F., M., Grand, D. in Raju, R. Brainspotting: Sustained attention, spinothalamic
tracts, thalamocortical processing and the healing of adaptive orientation truncated by
traumatic experiences. Medical hypotheses 84 (2015) 384-394
Grand, D. (2009). Brainspotting, a New Eye Position Model for Brain-Based Psychotherapy.
V Brainspotting Phase One Training Manual (str. 53–62)
Grand, D. (2013). Brainspotting. The Revolutionary New Therapy for Rapid and Effective
Change. Boulder, CO: Sounds True, Inc.
Grand, D. (16. december 2015). Brainspotting por/by David Grand. Una introducción/an
introduction (Video). Pridobljeno s
20
Grand, D. (5. februar 2017). Brainspotting: the brain hipothesis. (Video). Pridobljeno s
Grand, D. (3. maj 2019). A relational brain based and trauma psychotherapy. (Video).
Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=DZlQDPEQfzU
Hildebrand, A., Grand, D. in Stemmler, M. A preliminary study of the efficacy of
Brainspotting – a new therapy for the treatment of Posttraumatic Stress Disorder. Journal for
Psychotraumatology, Psychotherapy Science and Psychological Medicine. (2014)
Hildebrand, A, Grand, D. in Stemmler, M. Brainspotting – the efficacy of a new therapy
approach for the treatment of Posttraumatic Stress Disorder in comparison to Eye Movement
Desensitization and Reprocessing. Mediterranean Journal of Clinical Psychology, VOL. 5, N.
1 (2017)
Masson, J, Bernoussi, A. in Charlemagne Simplice, M. Brainspotting therapy: About a
Bataclan victim. Global Journal of health science, Vol 9., No 7 (2017)
Newtown-Sandy Hook Community Foundation, inc. Report on findings from the community
survey, september, 2016. http://www.nshcf.org/wp-content/uploads/2016/09/2016-NSHCF-
Community-Assessment-Report.pdf
Salvador, C. M. (2019). Beyond the self. Healing Emotional Trauma and Brainspotting.
Barcelona: Sitges
What Is Brainspotting? (b.d) Pridobljeno s https://brainspotting.com/
Gombač, S., Paš, M., Potočnik, J., Trobentar, T. (2020). Predelava psihološke travme z metodo brainspotting .V Dinamika travme in poti njene integracije (str. 207-224). Ljubljana: Hermes IPAL.2020