Travma je del človeške izkušnje, ki nas zaradi svojega neugodja in drastičnih posledic za posameznika vabi v raziskovanje naše osebnosti in vodi v osebni razvoj ter razvoj skupnosti.
Zgodovina človeštva govori o stoletjih izjemno stresnih dogodkov, kot so revščina, lakota, vojne, genocidi, s katerimi so se bili ljudje kot posamezniki in kot skupnost primorani soočiti. Ker so to obdobja boja za preživetje, so se naslednje generacije prisiljene spoprijeti s posledicami teh skrajno stresnih dogodkov. Vsi nosimo v sebi delček te izkušnje, ki nekatere bolj vabi k raziskovanju sebe, druge manj. Izkušnja travme nosi v svojem bistvu potrebo po razrešitvi, saj ima telo naravno težnjo po ravnovesju; zato se travma prenaša iz roda v rod ter čaka, da jo nekdo v rodbini opazi in razreši ter tako prispeva k razvoju celotne družine.
V nadaljevanju želim osvetliti različne vidike travme, njen vpliv na posameznika in na njegovo delovanje ter pot zdravljenja travme.
Kaj je travma?
Travma (beseda grškega izvora – pomeni rana, poškodba) je čustveno intenziven dogodek, ki presega naše zmožnosti spoprijemanja z njim.
Ob dogodku občutimo ogrožajoča čustva strahu, nemoči, groze in izgube nadzora. Občutek varnosti je popolnoma porušen.
Čustva so tako zelo intenzivna in preplavljajoča, da jih ne zmoremo predelati, zato jih iz potrebe po preživetju potisnemo v podzavest in zamrznemo v določenih delih možganov skupaj z vsem, kar smo takrat doživeli.
To nam sicer omogoča nadaljevanje življenja, vendar pa nezavedno vpliva na celotno naše delovanje in se lahko izraža z različnimi telesnimi in psihičnimi simptomi. Ti se lahko pojavijo takoj ali pa tudi več let po dogodku.
Travma je torej to, kar smo doživeli v telesu ob nekem za nas neprijetnem zunanjem dogodku, in to, kako se je naš celotni sistem soočil s to izkušnjo.
Travma govori o trenutkih v našem življenju, ko smo se bili iz potrebe po preživetju primorani odcepiti od življenjske energije v sebi.
Kako lahko doživimo travmo?
- Akutna travma: neposredno doživimo zlorabo, zanemarjanje, nasilje, vojno, telesni napad, naravno katastrofo, prometno nesrečo, nenadno izgubo, zdravstveni poseg, soočenje z diagnozo smrtno nevarne bolezni.
Nekateri avtorji akutno travmo imenujejo travma z velikim T.
- O kumulativni travmi govorimo tedaj, ko je travma posledica številnih mikro in mini travmatičnih dogodkov, ki se kot kapljice nabirajo in vplivajo na posameznikovo doživljanje samega sebe. Kumulativna travma se lahko izrazi tudi kot razvojna travma, ko govorimo o vzgojnem načinu v družini. Na primer: starša sta sicer skrbna in fizično poskrbita za otroka, vendar sta v odnosu do njega čustveno hladna, sramotilna, pretirano kritična. V terapevtskem procesu se klient pogosto sooča s konfliktom v sebi, saj sta bila starša skrbna, obenem pa občuti nelagodje in ne-varnost, ko pomisli na njun odnos.
- Znaki kumulativne travme: ti ljudje ne zaupajo vase, v druge in v življenje, v njih so zakoreninjeni občutki sramu, krivde in neustreznosti, prevzemajo preveliko odgovornost za druge, so intenzivno pozorni na znamenja zavrnitve, izogibajo se intimnosti, trpijo zaradi občutkov nezadovoljstva, praznine, ločenosti od drugih in osamljenosti.
Nekateri avtorji kumulativno travmo imenujejo travma z malim t.
- Travmatizirani smo lahko kot opazovalci nasilnih dejanj, smrti ali hudih poškodb druge osebe. Na primer: otrok nemočno opazuje, kako oče pretepa starejšega brata ali kako sta starša nasilna drug do drugega ipd.
- Sekundarna travmatizacija: če oseba po dogodku ostane sama s svojim doživljanjem, torej nima čustvene podpore, s katero bi dogodek lahko predelala in ga vključila v življenje, doživi sekundarno travmatizacijo.
- Razvojna travma je običajno posledica transgeneracijske travme, pri kateri se rodbina skozi več generacij spopada s težkim čustvenim bremenom, ki ga ne ozavesti in ga tako prenaša iz roda v rod. Nepredelana družinska travma je običajno posledica hudega trpljenja v preteklosti (vojne, naravne katastrofe, lakota …), ko ni bilo prostora za zdravljenje, ampak je bila v ospredju potreba po preživetju. Vpliva na delovanje celotnega telesa in možganov. Najnovejše raziskave kažejo, da se kemične spremembe, ki so posledice nepredelane travme, prenašajo z zapisom DNK, ki je nosilec genskih informacij o posamezniku, in ne le nezavedno z vzgojo. Prenaša se skozi več generacij (7) in se izraža različno; bodite pozorni na bolezni, težave, ponavljajoče se vedenjske vzorce, ki se pojavljajo v širši družini, lahko samo v ženskem ali moškem delu družine ipd.
Dejavniki, ki vplivajo na to, kako bomo doživeli ogrožajoči dogodek/travmo in se spoprijeli z njim:
- življenjsko obdobje, v katerem se je travmatična izkušnja zgodila,
- trajanje dogodka: enkraten dogodek ali ponavljajoči se dogodki, ki so trajali dlje (več mesecev, več let)
- intenziteta dogodka
- značajske lastnosti posameznika
- čustvena podpora, ki jo je imela oseba ob tem dogodku
- zmožnost spoprijemanja s stresom
- zmožnost ravnanja s čustvi
- samopodoba
- ali je dogodek v družbi/družini stigmatiziran.
Posledice nepredelane, potlačene travmatične izkušnje se izražajo v vsem našem delovanju:
- fiziološki simptomi: občutek, da smo stalno na preži, pretirana vzdraženost oziroma previdnost, nezmožnost sprostitve, zmanjšana kontrola impulzov, nespečnost, kronične bolečine, kronična utrujenost, izčrpanost, zmedenost, motnje pozornosti, koncentracije, težave s spominom, prebavne težave, psihosomatska obolenja
- spremembe v čustvovanju: velika čustvena nihanja, preplavljanje čustev ali čustvena otopelost, občutki tesnobe, strahu, sramu, krivde, negotovosti, panike, depresije, občutki osamljenosti, praznine, nevrednosti in izgubljenosti, izbruhi besa/sovraštva,
težave pri zaznavanju telesnih senzacij, čustev, potreb pri sebi in drugih ter s tem nezmožnost zadovoljevanja le-teh
- negativno doživljanje sebe: občutek, da je nekaj narobe z mano, nisem dovolj dober, sem slab, neustrezen, nepomemben, sem nevreden, visoka stopnja samokritike, težnja k perfekcionizmu, nezaupanje do sebe in drugih, pretirana potreba ustreči, skrbeti za druge
- podoživljanje travmatičnega dogodka: intenzivni, vsiljivi spomini in slike; sanje, more; flashbacki, kompulzivno izpostavljanje situacijam, ki spominjajo na travmatični dogodek, v želji po drugačnem zaključku dogodka; intenzivne čustvene in telesne reakcije, ki spominjajo na dogodek
- izogibanje vsemu, kar spominja na travmatični dogodek: mislim, čustvom, telesnim senzacijam, krajem, situacijam, zmanjšano zanimanje za običajne aktivnosti, opuščanje dejavnosti, vlog
- bežanje v različne odvisnosti in različna tvegana vedenja
- odcepljenost od stika z življenjsko močjo, z našim bistvom in vsemi kvalitetami, ki jih vsebuje: občutek, da nas je življenje izdalo, da nas višja sila/univerzum ne podpira in da smo popolnoma sami ter ločeni od življenja.
Kdaj govorimo o posttravmatski stresni motnji (PTSM)?
O posttravmatski stresni motnji govorimo tedaj, ko ima posameznik skupek simptomov, ki so posledica travmatične izkušnje (ene ali več) in so se pojavili takoj po dogodku ali leta po dogodku, ko nekaj v življenju prebudi nepredelano travmatično izkušnjo. Simptomi se pojavljajo na vseh področjih posameznikovega življenja, ga preplavljajo in mu onemogočajo delovanje. Nezdravljenje simptomov poglablja težave in lahko vodi v razvoj duševnih obolenj.
Kaj govori znanost o travmi?
Znanost je v zadnjih desetletjih močno napredovala v razumevanju našega nevrobiološkega sistema in kaj se v njem dogaja ob doživetju travme. Razumevanje, kaj se dogaja v telesu in možganih, ko smo soočeni z izjemno neprijetno situacijo zunaj sebe, prispeva k razvijanju učinkovitejših načinov zdravljenja in oblik pomoči v skupnosti.
Najnovejša spoznanja o odzivu v telesu in možganih ob travmatičnem dogodku
Ko je telo v stanju preplavljajočih, ogrožajočih občutkov, s katerimi se ne zmore samo spoprijeti, zraven pa ni ustrezne osebe, ki bi pomagala telesu, da se pomiri, se aktivira amigdala, katere namen je, da zazna nevarnost in aktivira telo/možgane v preživetveno biološko reakcijo. S tem nas obvaruje.
- Izklopijo se vse funkcije, ki jih telo v tistem trenutku nujno ne potrebuje za preživetje. Med drugim se izklopi tudi neokorteks, torej kognitivni del možganov, ki je odgovoren za razmišljanje, organizacijo, načrtovanje in govor.
- Aktivirajo se primitivni, globlji predeli v možganih (limbični sistem in možgansko deblo), ki s prastarimi obrambami, kot so zamrznitev, boj, beg, disociacija, in z aktivacijo hormonskih poti aktivirajo telo v stanje, ki ga amigdala ocenjuje kot varno v tistem trenutku. Na primer: ko smo na cesti in drvi proti nam avto, izbere stanje bega, zato bomo samodejno skočili na pločnik. Telo preide v stanje zamrznitve, ko amigdala oceni, da je zunanjost tako nevarna, da je za našo varnost bolje, če ostanemo negibni. Take reakcije so samodejne in nezavedne.
- Ko zunanje nevarnosti ni več, zaradi preveč intenzivnega delovanja telesa običajne hormonske poti le-tega ne zmorejo pomiriti, možgani izkušnje ne zmorejo predelati ter umestiti v celotne možgane, zato izkušnjo potisnejo v naše nezavedno, da lahko živimo naprej. Izkušnja tako nedokončana in neintegrirana ostane v telesu in možganih ter čaka na razrešitev.
Kako travmatičen dogodek vpliva na otroške možgane?
Otroški možgani nimajo dovolj razvitih zmogljivosti za spoprijemanje s travmatično izkušnjo, zato v nepodpornem okolju s čustveno odsotnimi starši oziroma skrbniki prevzamejo skrb za varnost in umirjanje telesa primitivni, globlji predeli v možganih z osnovnimi obrambnimi vedenji, kot so boj, zamrznitev, disociacija in beg.
Posledice čezmerne aktivacije osnovnih obramb v zgodnjem otroštvu in zmanjšana zmogljivost možganov za predelavo travmatičnega dogodka vplivajo na to, da je izkušnja shranjena le v živčnem sistemu, tak način soočanja s stresom pa lahko postane osnovna oblika spoprijemanja s stresom kasneje v življenju.
Kdaj govorimo o razvojni travmi?
O razvojni travmi govorimo, ko je otrok odraščal v čustveno hladnem, nepodpornem okolju, v odnosu s skrbniki ni bilo osnovnega občutka varnosti, ki bi otroškemu telesu omogočal razvoj lastnih zmogljivosti za spopadanje s stresom. Zaradi odsotnosti čustveno podporne osebe se otrokovo telo sâmo spopada s stresom, ki ga doživlja. Pri tem uporablja osnovne zmožnosti za soočanje z njim: zamrznitev, disociacijo, boj ali beg.
Otrokovi možgani si oblikujejo »realno« sliko o svetu, odnosih in sebi na podlagi te izkušnje, ker je to prva izkušnja v odnosu; zato kasneje močno vpliva na posameznikov razvoj in delovanje.
Posledice razvojne travme:
- doživljanje sebe, drugih in sveta je izkrivljeno in pod vplivom zgodnje izkušnje, zato ima posameznik težave s skrbjo zase in v medosebnih odnosih
- ima težave s prepoznavanjem in uravnavanjem čustev in telesnih senzacij
- šibkeje je opremljen za spopadanje s stresnimi situacijami
- ima pogostejše zdravstvene težave
- ima težave v šoli in pri delu.
Kaj se zgodi s potlačeno travmatično izkušnjo kasneje v življenju?
V nas travmatična izkušnja še vedno živi in ta preživetvena reakcija (boj, beg, zamrznitev ali disociacija) se vedno znova aktivira, ko nekaj spominja nanjo, saj telo in možgani ne želijo ponovno doživeti preplavljajoče izkušnje, zato se preventivno začnejo braniti pred nečim, kar bi se lahko zgodilo.
Potlačena travmatična izkušnja ostaja zamrznjena v času in prostoru, v katerem je nastala, in ohranja enake obrambne mehanizme, saj v zamrznjeni izkušnji ni zavedanja o današnjem življenju posameznika kot 30-, 40- ali 50-letnika.
Ker smo dogodek doživeli z vsemi čutili in s celotnim telesom, so sprožilci preživetvenega odziva zelo nezavedni, na ravni čutil in telesa, na primer zvišan srčni utrip, vonj določene hrane ipd.
Če je bil v zgodnjem življenjskem obdobju ta odziv pogost, ga telo prevzame kot način spoprijemanja s stresom.
Kdaj govorimo o odzivu na podlagi travme?
O takem odzivu govorimo, ko se zavedate, da zunanji dogodek, ki ga doživljate, ni nevaren, v telesu pa doživljate izjemno močne občutke strahu, ogroženosti in panike, ali pa je telo v stanju zamrznitve oziroma ohromljenosti, ali pa imate občutek, da vas tam sploh ni. Kljub zavedanju, da dogodek ni nevaren, se telo odziva na svoj način in zdi se vam, kakor da nimate vpliva na to, kar se v vas dogaja. Odziv v telesu je podoživljanje zunanje situacije iz nepredelane potlačene travmatične izkušnje.
»Trauma bonding« – povezovanje z drugo osebo na podlagi nezavedne travmatične izkušnje
Ko je prvi odnos z odraslo osebo (starši oz. skrbniki) zaznamovan s čustveno odsotnostjo, manipuliranjem in/ali zlorabo, se je otrok primoran po svoje spoprijeti s to neugodno situacijo. Zaznava jo kot »normalen odnos« ter težave, s katerimi se sooča v tem odnosu, pripiše lastni nesposobnosti. V sebi razvije izkrivljeno predstavo o tem, kaj je ljubezen, kaj je spoštovanje in kakšen naj bi bil ljubeč, varen in podporen odnos.
Kasneje v življenju čuti močno privlačnost do oseb, ki ga nezavedno spominjajo na odnos z mamo ali očetom, četudi se zaveda, da ta oseba ni zdrava zanj. To močno privlačnost čuti zelo fizično, kot nujno za življenje, izhaja pa iz nezavedne »otroške« potrebe po drugačnem izidu.
Ponavljajoče se vstopanje v nezdrave odnose prinaša ogromno bolečine in retravmatizacijo samega sebe ter je pogosto povod za iskanje pomoči pri razreševanju ponavljajočih se nezdravih vzorcev odnosa do sebe in drugih.
Posledice neozaveščenosti in nezdravljene travme v odraslosti
Posameznik, ki ne ozavesti, da je vzrok za njegovo vedenje in občutke v njem, in zanika, da ima težave, ki so posledica travmatične izkušnje, odgovornost za svoje počutje in vedenje prenaša na druge. Doživlja jih kot krivce za njegovo počutje in se temu ustrezno vede. S svojim vedenjem bo ranil druge in kot starš svojo travmo prenesel na potomce.
Z leti zanikanja travme in njenih posledic se bolečina travme poglablja, zato oseba ustvarja vedno več obrambnih vedenj, da ostane travma skrita in neozaveščena, to pa vodi v resne zdravstvene težave in težave v medosebnih odnosih.
Zdravljenje travme
Pot zdravljenja travme je zelo individualna, odvisna od tega, kje ste v življenju, kdaj se vam je travma zgodila, kako dolgo je trajala in kakšne so vaše zmožnosti za spoprijemanje z njo. Je pot, ki vas vodi po različnih ravneh vaše osebnosti, in na tej poti potrebujete različne oblike pomoči, ki se med seboj prepletajo:
- informiranje o travmi in njenih posledicah
- razumevanje dogajanja v sebi
- razvijanje strategij za zaznavanje in uravnavanje čustev in občutkov
- ozaveščanje občutenj (senzacij) v telesu in njegovih potreb, razvijanje negovanja telesa in skrbi zanj
- pot k izvoru travme in zdravljenju le-te ter ponoven stik z življenjsko močjo
- integracija izkušnje v življenje in postavljanje življenja na novih, bolj zdravih temeljih.
Najnovejše raziskave kažejo, da je za zdravljenje travmatične izkušnje najučinkovitejši v telo usmerjen pristop, saj prek občutenj v telesu dostopa do izvora travme.
V telo usmerjeni pristopi so somatsko doživljanje, EMDR in brainspotting.
V telo usmerjen pristop, kot je brainspotting, omogoča dostop do izvora travme v nezavednem in s tem zdravljenje travme od izvora naprej. Podpira zmožnost samozdravljenja čustvene bolečine na enak način kot zdravljenje fizične bolečine. Zdravljenje z brainspottingom omogoča:
- dostop in sprostitev ujetih preživitvenih mehanizmov, kot so zamrznitev, boj, beg, disociacija ipd.
- stik s potlačeno čustveno bolečino ter predelavo in integracijo izkušnje v vse predele v možganih, kar poveča povezanost v možganih in v telesu
- ponovna povezanost s telesom in z življenjsko energijo v njem
- razvoj nove identitete posameznika, ki ni več povezana s travmo.
Zakaj je zdravljenje travme tako težko?
- Zdravljenje travme pomeni vračanje k potlačeni čustveni bolečini in k celotnemu sistemu vedenj, misli in občutkov, ki so vas varovale pred čutenjem te bolečine. Vračanje pomeni tudi zaznavanje sveta v sebi, ki je zamrznil, ko je travma zamrznila v telesu in možganih.
- V procesu zdravljenja travme so lahko obdobja, ko se boste počutili slabše kot pred začetkom procesa, saj boste začeli čutiti vse tisto, kar je bilo treba potlačiti, da ste lahko živeli naprej. Pomembno je zavedanje, da je obdobje slabšega počutja le obdobje in je del poti, da se ponovno povežete z življenjem v sebi.
- Proces zdravljenja nas tudi vedno znova sooči z globino in širino posledic kasneje v življenju in tudi te je treba odžalovati: na primer ponavljajoče se nezdrave odnose, ostajanje v stiku z zlorabljajočo osebo ipd.
Kaj vam je lahko v podporo, ko stopite v proces zdravljenja travme?
- Zavedanje, da ste to izkušnjo že doživeli in preživeli in da je občutek v telesu občutek spomina
- zavedanje, da imate danes bistveno več zmožnosti, sposobnosti in veščin za soočanje s travmo kot takrat, ko je nastala
- zavedanje, da imate možnost strokovne pomoči in vam ni treba še enkrat samemu preživljati te izkušnje
- zavedanje, da je to pot, na kateri spoznavate in razvijate bolj podporen odnos do sebe.
Kako se počutite, ko telo osvobodite travmatične izkušnje?
- V telesu občutite mir, lahkotnost, svobodo, odprtost, varnost, prizemljenost in ravnovesje, radost in ljubezen do sebe
- vzbudi se potreba po večji skrbi zase na vseh ravneh
- izboljšanje zbranosti in pozornosti, izboljšanje spomina, misli so mirne in ne odvračajo več pozornosti od dela
- spomini, ki so bili pred zdravljenjem boleči, postanejo le še spomin, ki več ne vzbuja čustev
- vzbudi se želja po fizični in umski aktivnosti
- znova občutite življenjsko moč, znova pridete v stik s svojim bistvom, občutite zaupanje v življenje.
Spremembe v počutju boste sprva zaznavali kot kratkotrajne trenutke, z nadaljevanjem procesa pa ti občutki postajajo vedno bolj del vas.
Zdravljenje travme in življenjska moč
Travma nas zaradi naše potrebe po preživetju odcepi od stika z našo življenjsko močjo. Morda je bilo za nas zelo pomembno, da nismo izražali svoje življenjske moči in volje. Tako iz potrebe po preživetju v odnosu sklepamo, da je z našo življenjsko močjo nekaj narobe, da je prepovedana in podobno.
Z zdravljenjem travmatskega odziva v telesu se začne spreminjati tudi naš odnos do življenjske moči v nas. Začenjamo jo ponovno čutiti, se spoznavati z njo in prepoznavati njeno podpornost tudi v procesu zdravljenja travme. Med zdravljenjem se ta stik poglablja, v telesu ne čutimo več strahov in anksioznosti, ampak varnost in obilje. To nam omogoča, da se s svojo življenjsko močjo počutimo vedno bolj varne, da se odpiramo za svoje potenciale in jih zaživimo.
Travma je nekaj, kar se vam je zgodilo in ni nujno, da ostane del vašega življenja. Lahko je priložnost za drugačno, boljše življenje. Danes imate moč in izbiro ter ustrezne oblike zdravljenja, ki vam omogočajo, da se znova srečate s seboj onkraj travme.