Strah je čustvo, ki ob nevarnosti aktivira celotno naše telo tako, da se rešimo iz nevarnosti in
ponovno vzpostavimo notranje ravnovesje. Nevarnost je lahko fizična (avto drvi proti nam)
ali psihološka (občutki ne-varnosti v odnosu, npr. strah posmehovanja, ignorance s strani staršev in
strah čutenja čustvene bolečine ob tem). Pri tem ima pomembno vlogo naš živčni sistem, ki aktivira
telo v stanje boja, bega ali zamrznitve. Izbor odziva na nevarnost telo izbere glede na ocenjeno
stopnjo nevarnosti.
Pri boju in begu se telo aktivira tako, da se poveča krvni pritisk, bitje srca, dihanje je plitvo, spremeni
se temperatura telesa, poveča se napetost mišic, naše telo je v krču, pripravljeno na akcijo. V kolikor
telo oceni, da aktivacija telesa ni varna rešitev, bodo telo preplavili določeni hormoni, ki ga bodo
vodili v stanje otopelosti, zamrznitve in nesposobnosti premika. Telo bo otopelo počakalo, da
nevarnost mine.
Opisani odziv na nevarnost je popolnoma avtomatski in nezaveden. V kolikor ob teh dogodkih
nimamo ustrezne podpore, da pomirimo telo in predelamo boleče občutke ter s tem znotraj sebe
ponovno vzpostavimo občutek varnosti, bomo ob tem nezavedno oblikovali načine, da se s tem ne
soočimo več. Ta izkušnja bo ostala v našem živčnem sistemu ujeta, nezaključena in se bo aktivirala
vedno znova, ko bo nekaj znotraj ali zunaj nas sprožilo te občutke. Mlajši kot smo bili sami z nam
nevarnimi situacijami, bolj je bilo potrebno posegati po tovrstni obliki soočanja z nevarnostjo, bolj
postane ta način soočanja z nevarnostjo del naše identitete.
Kako prepoznamo odziv boja, bega ali zamrznitve na notranje ali zunanje občutke nevarnosti v današnjem življenju?
Telesna reakcija bega nas vodi v umik iz situacije, pri kateri bi se lahko soočili s preteklimi občutki
strahu, kar se odraža kot umik od sebe, svojih občutkov, od soljudi, preko vseh vrst odvisnosti,
nepretrgano zaposlitev z nečim, s potrebo po popolni kontroli sebe, svojih dejanj in drugih, kar nam
daje občutek navidezne varnosti.
Telesna reakcija boja nas vodi v akcijo na način, da se napadamo s samoobtoževalnimi mislimi,
pretirano kritiko, kar nas vodi v še večji trud. Znotraj nas namreč živi prepričanje, da če smo še boljši,
se bomo morda izogniti preteči nevarnosti in možnosti biti ponovno prizadeti. Iz želje po zaščiti lahko
začnemo napadati druge, ki nam predstavljajo grožnjo, z namenom, da se jim mi ne približamo ali se
oni umaknejo od nas.
Telesna reakcijo zamrznitve prepoznamo skozi otopelost telesa, apatijo, občutke obupa, nemoči,
občutke izgube kontrole nad situacijo, prisoten je občutek, da iz te situacije ni izhoda.
Življenje s spominom prestrašenega telesa prinaša pomanjkanje občutka varnosti, kar še dodatno
povečuje občutke strahu in nam onemogoča živeti svobodno življenje znotraj sebe in v odnosih.
Gombač, S. (2018). Ujeti v prestrašenem telesu, MedOverNet