Za zdrav čustveni razvoj otrok potrebuje starše, ki se s strpnostjo in razumevanjem odzivajo na
njegove čustvene potrebe in ga preko zgleda učijo kako ravnati s čustvi.
Biti čustveno povezan je naša biološka potreba, enako pomembna kot hrana in spanje in nam daje
občutek varnosti, ki omogoča rast in razvoj. V kolikor starši svojo ljubezen pogojujejo, se na
otrokove čustvene potrebe ne zmorejo ustrezno odzvati, se jim posmehujejo, obtožujejo ali
ignorirajo, se otrok sooči s svojim največjim strahom in sicer če ne bo ustrezal staršem, ga bodo
zavrnili in bo ostal sam.
Otrok je popolnoma odvisen od svojih staršev, zato bo naredil vse, da se to ne zgodi. Zaradi
preživetja oblikuje prepričanje, da je z njim nekaj narobe, ker ima takšne čustvene potrebe. Iz
strahu pred ponovno zavrnitvijo in čutenjem bolečine zaradi zavrnitve, s katero sam ne zmore
zdržati, nezavedno oblikuje številne preživetvene strategije in sprejme določene odločitve, ki v njem ustvarjajo občutke varnosti, na primer: starši me bodo imeli radi in me ne bodo zapustili, če
bom dovolj priden, če bom dovolj deloven, če ne bom jokal in bom močan, če bom njihove potrebe
dal pred svoje, zato bom še bolj priden, deloven, miren, nezahteven…
Preživetvene strategije, ki smo jih naredili kot otroci, lahko danes nezavedno živimo do tolikšne mere, da postanejo del naše identitete. Odločitve, ki smo jih naredili iz strahu, so oblikovane iz želje po popolni kontroli situacije v odnosu in s tem izogibanju soočanja s preteklo notranjo
bolečino. Le-ta je shranjena globoko v možganih in se je pogosto ne zavedamo, da jo živimo. Kljub
temu močno vpliva na naše življenje, in sicer: iz strahu, da sami ne bomo preživeli, vztrajamo v
nezdravih odnosih, ostajamo v nezadovoljivi službi, težko sprejemamo nam pomembne odločitve, v
situacijah se čutimo ujeti, nemočni, do sebe smo izjemno zahtevni, kritični, do drugih pa pretirano
skrbni, ipd. Sčasoma lahko spoznamo, da nikoli ni dovolj, da se samokritika in potreba po
perfekcionizmu samo še stopnjujeta in vodita v občutke notranje izgorelosti.
Ko znotraj nas živi potlačen strah in vodi naše življenje, se vedno bolj odmikamo od sebe, svojih
potreb in posledično tudi od drugih. Ujeti smo v strahu in na nek način ne živimo polnega
življenja. V kolikor se odločimo, da želimo znotraj sebe narediti spremembo, je pomembno, da
zberemo pogum in se soočimo s strahom. Pri tem potrebujemo strokovno pomoč, saj nas sicer
notranji vzorec izogibanja strahu ponovno vodi v izogibanje.
Gombač, S. (2018). Strah, če ne bom ustrezal, me bodo zavrnili, MedOverNet